Sožalnica

Dober, plemenit človek, ki je z nami živel,
nam ne more biti odvzet,
kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled
svoje dobrote in plemenitosti.
(Thomas Carlyle)

Vsako leto s seboj prinese lepe, pa tudi težke trenutke. Ni se težko z nekom veseliti in mu takrat nameniti svoje pozornosti. V tistih težjih trenutkih, med katere sodi tudi smrt najbližjega, pa se včasih rajši kar malce umaknemo nazaj. Kar pa ni prav. Ravno takrat nas tisti nekdo še kako potrebuje. In niso potrebne nobene velike besede tolažbe. Naša prisotnost je dovolj.

Leto 2022 mi je vzelo obe babici. Ni bilo lahko. Obe sta se močno veselili mojega prvega otročka. Ena žal ni dočakala svojega pravnučka, druga pa ga je uspela enkrat pestovati. A v mojem srcu obe živita naprej.

Voščilnica, ki pa jo predstavljam v tokratni objavi, pa tudi ni imela lahke poti. Zares nenadna smrt gospe, ki je ravno na polno začela uživati svojo penzijo. Ampak življenje ne vpraša. Naredi po svoje. Veselju ob rojstvu slej kot prej sledi žalost ob smrti. A na koncu je prav, da v srcu nosimo hvaležnost, da je ta oseba živela med nami in v naših življenjih pustila svoj pečat.