Zahvala bolnišničnemu osebju

Nihče ne more vedeti, kaj pomeni življenje, kaj pomeni svet, kaj pomeni kar koli, dokler ne dobi otroka in ga vzljubi. Takrat se spremeni vse vesolje in nič ne bo nikoli več tako, kot je bilo.
(Lafcadio Hearn)

Ko nastopi pravi čas in se tleča želja po otroku razplamti v ogenj, ni lepšega občutka, kot čimprej videti na testu nosečnosti tisti dve črtici. Včasih pa pot do teh dveh črtic ni tako enostavna in je vse prej kot lepa in lahka. Minejo meseci, leta, v srce se naselita strah in dvom, obup postaja tvoj vsakdanji spremljevalec… Trudiš se, trudita se… Trudijo pa se tudi zdravstveni delavci, ki vama pomagajo, da bi se le pojavili tisti dve črtici. In naposled enkrat uspe.

Veselje takrat je nepopisno. Pa vendar še vedno ostaja nekaj strahu, dokler tako želenega otročka zares ne držiš v svojem naročju. Takrat privre iz tebe neskončna ljubezen, za katero sploh nisi vedel, da obstaja in da se je dejansko v prvi sekundi možno zaljubiti v to malo, nežno bitjece.

Ko minejo prvi skupni dnevi in se družinsko življenje postavlja v svoje tirnice, takrat pa si ponavadi zmožen pogledati nazaj na prehojeno pot. In kljub vsem težavam na koncu ostane samo hvaležnost.

Tako je do mene prišla prošnja, da izdelam voščilnico, s katero se je par želel zahvaliti bolnišničnemu osebju ginekološkega oddelka (kot mi je znano, je šla v UKC Maribor) za ves trud, ki so ga vložili v to, da sedaj veselo in ponosno pestujeta svojega prvorojenca.

Prepričana sem, da družinica neizmerno uživa skupaj in prav je tako. Naj bo njihovo skupno vandranje skozi življenje polno ljubezni, sreče in zdravja.

Voščilnico prijavljam v:
– galerija meseca januarja – Najlepši par